NOVICE:

Vernik, ki se hoče z večjo vnemo približati Bogu, si, bodisi sam zase ali pa v kakšni samostanski skupnosti poišče samoto. Tako so samotne kraje že prvih stoletjih iskali puščavniki, za njimi pa v različnih oblikah številni menihi. Poleg molitve (največkrat so recitirali psalme) so se največ časa prepuščali premišljevanju o Bogu, božjih skrivnostih, o božji ljubezni o odnosu med Bogom in človekom. Snov za razmišljanje so največkrat jemali iz sv. Pisma. Nekateri so znali na pamet vseh 150 psalmov in tudi več drugih svetopisemskih odlomkov. Dneve so si razdelili med molitev, premišljevanje, delo in počitek. Po samostanih so sčasoma razvili skupno branje, razlaganje in premišljevanje svetopisemskih tekstov. Zlasti benediktinci so razvili in širili posebne metode branja in premišljevanja, ki jih danes poznamo pod imenom Lectio Divina. Premišljevanje po tej metodi se odvija v štirih stopnjah ali korakih – branje, premišljevanje, molitev in kontemplacija. Ta način branja in premišljevanja je bil v praksi predvsem po samostanih, v zadnjem času pa sta ga zlasti papeža Pavel VI. In Benedikt XVI. močno priporočala tudi drugim vernikom. Cistercijani dajemo premišljevanju velik poudarek že od nastanka reda dalje. Sv. Bernard je čislal »prežvekovanje zapisanih besed.«  »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen, sem si pridobil večidel v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo.«  V Stični je za premišljevanje določen čas po hvalnicah do konventne maše, preko dneva pa si ga z ozirom na potek dela, najde še vsak menih sam.

 

 

 

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.