NOVICE:

Prvotna pravila cistercijanskega življenja so bila asketska. V naslednjih stoletjih se je začetna strogost močno zrahljala in počasi temeljito spremenila. Za red so bili darovi sprejemljivi, pobiranje davka pa ne. Problem je nastal, ko pozneje niso prejemali »čistih« darov, ampak so bili ti povezani z rentami in drugimi fevdalnimi obveznostmi. Tako je konec 14. stoletja uprava Stične obsegala že zelo veliko farnih in podružničnih cerkva.
Samostansko življenje ni bilo namenjeno samo kontemplaciji. Menihi so svoje novince vzgajali in usmerjali tudi v teološko in umetniško izobraževanje, književnost, ukvarjali so se tudi z zdravilstvom. Tako so predvsem na samostanski vratarnici delili beračem hrano, obleko, bolnim pa zdravila. Prihod cistercijanov na Slovensko je bil pomemben tudi zato, da so se ljudje ob njih, posebej v stiku z brati konverzi, učili umnega kmetijstva, načrtovanja, gospodarjenja in trgovanja s pridelki. Glede življenja menihov je stiška posebnost, da je v Stično vstopalo precej nižjih plemičev in da je bilo, v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi cistercijanskimi samostani, v Stični precej bratov konverzov. Po skromnih podatkih in zapisih iz srednjega veka je bilo maksimalno število menihov v teh stoletjih 25, minimalno pa opat z edinim menihom.
Že v 12. stoletju se v Stični omenja samostanska šola, ki pa je verjetno sčasoma sprejemala za izobraževanje tudi dečke od zunaj. Tako se omenja, da je verjetno skladatelj Jakob Gallus iz Ribnice, svojo prvo izobrazbo dobil v Stični. Od 14. stoletja naprej je stiški samostan pošiljal svoje nadarjene menihe za univerzitetni študij verjetno v cistercijanski kolegij pri Dunaju. Od 14. stoletja naprej je namreč cistercijanski red svojim članom dovoljeval stik z gosti in ljudmi iz okolice, kar so redovni statuti sprva prepovedovali. Zaradi tega in tudi zaradi začenjajoče nove miselnosti renesanse je nastal v 15. stoletju Stiški rokopis, ki obsega razen glavnega besedila v latinščini tudi najstarejše zapisano slovensko besedilo: molitev pred pridigo, molitev “Pozdravljena Kraljica”, dva obrazca splošne spovedi in začetek stare velikonočne pesmi.
Patriarh Peregrin je Stični že ob njenem nastanku podelil toliko posesti in dohodkov, da je mogla živeti. Ker so menihi zlasti v prvih stoletjih imeli veliko izdatkov za gradnje in dograjevanje stavb in njihove opreme, posebej še za njeno najimenitnejšo stavbo, veličastno romansko cerkev, jim je ustanovitelj moral povečati dohodke.
Čeprav je bilo življenje in arhitektura Stične zastavljena skromneje kot po mnogih drugih cistercijanskih samostanih po Evropi, se je vendar sčasoma Stična toliko opomogla, da je mogla v neki meri slediti ostalim. Vseskozi so skušali skrbeti, da so bili samostanski prostori , kjer se je odvijalo skupno življenje menihov, lepo urejeni, in še posebej rezidenca opata – prelatura, ki je bila namenjena sprejemanju in stanovanju gostov in nekako predstavljala skupnost pred javnostjo. Križni hodnik v Stični je sčasoma dobil zidano zgodnjegotsko obliko s skromno poslikavo zaradi samostanskih pravil in zaradi skromnejših razmer v naših krajih. Iz istih razlogov tudi ni dobil izrazitejših figuralnih okrasitev. Sredi 15. stoletja ga je ponovno okrasil z lepo poslikavo Janez Ljubljanski, kot še nekatera druga mesta v samostanu, veliko je njegovih slik tudi po cerkvah, ki so bile inkorporirane opatiji.
Proti koncu srednjega veka in s tem povezane krize vse evropske družbe tudi turški vpadi in kmečki upori niso prizanesli stiškemu samostanu. Samostan sam sicer ni bil nikoli uničen do tal, toda zaradi tega je bilo nujno zgraditi obzidje za obrambo proti nepričakovanim napadom. Celo žegnanje so morali zaradi teh težav prenesti od praznika Marijinega vnebohoda v avgustu na praznik Žalostne Matere Božje v septembru. Kmečki upori pa so pomenili primanjkljaj potrebnih sredstev za vzdrževanje samostana, ker pri uporih je šlo za zahteve, da niso več plačevati davkov.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.