NOVICE:

Nova luteranska vera se je širila tudi po ozemlju stiških župnij, posebno po gradovih. Vizitator iz Ogleja Francesco Barbaro je 1581 tudi v samostanski knjižnici našel nekaj luteranskih knjig in jih dal zažgati. Stična je bila v tistih stoletjih zaradi teh preizkušenj tudi v duhovnem nazadovanju.
Razni zapisi redovnih vizitacij iz tega obdobja govorijo o poznejšem izboljšanju duhovnega stanja, omenjajo in grajajo pa se včasih tudi nerednosti. V 17. stoletju je Stična doživela več vizitacij. Najtežje je bilo izkoreniniti naslednje napake: neupoštevanje klavzure, odhajanje menihov iz samostana brez predstojnikovega dovoljenja, popivanje, kartanje, posnemanje laikov v oblačenju ipd. Najtežje se je bilo menihom navaditi glede posta in uživanja mesne hrane, kot je to določil papež Aleksander VII., nad čimer se niso pritoževali le navadni redovniki, ampak tudi opati. Mnogi se tudi niso znali ravnati po odredbah glede posedovanja denarja, saj se je po samostanih razpasla navada, da predstojniki svojim sobratom niso priskrbeli vsega, kar bi morali, ampak so jim dajali denar.
Samostan se je začel polagoma krepiti z nastopom opata Lavrencija Zupana, ki si je zelo prizadeval za pravo redovno življenje, oživljal gospodarstvo in tudi v stavbnem oziru prenavljal samostan.
S prenavljanjem samostana so stiški opati med drugim hoteli pokazati moč prenovljene Katoliške Cerkve in prave vere. Opat Reinprecht in njegovi nasledniki so si namreč prizadevali samostan in njim podrejene župnije voditi v skladu z navodili Tridentinskega koncila in po sklepih katoliške obnove. Leta 1598 so bili luteranci z ukazom deželnega nadvojvoda uradno izgnani iz dežele.
V teh časih je deset let vodil samostan tudi domačin opat Janez Anžlovar (1628-1638), doma iz Šentvida pri Stični. Opat Maksimilijan Motoh je v tistih časih pozidal in okrasil več cerkva. Za kar se je potegoval že opat Maksimilijan Motoh, se je uresničilo opatu Antonu Gallenfelsu. Leta 1691 ga je oglejski patriarh imenoval za arhidiakona na novoustanovljenem stiškem arhidiakonatu.Velik stavbni podvig se je izvršil v Stični pred tem za časa opata Ludvika Raumschüssla. V ta čas spada med pomembno dogajanje v Stični delovanje opata Viljema Kovačiča. Konec 17. stoletja je uprava Stične obsegala 21 župnij z 255 podružnicami in leta 1725 se omenja število stiških menihov 34 z opatom vred.

Iz časa katoliške obnove vidimo, da je protestantizem postavil stiške menihe pred bistveno izbiro: ali sami nadomestijo pobegle ali izgnane župnike v inkorporiranih župnijah s ciljem, da svojemu samostanu tako zagotovijo za prihodnost versko zdrave novince in tudi materialne dohodke, ali da postopoma izumrejo, kakor se je zgodilo mnogim drugim samostanom prizadetim od protestantizma v okolici. Kot začasen ukrep so se v Stični odločili za prvo možnost, toda po nekaj generacijah so se ti tako navadili na življenje na farah in spremenjene družbene razmerje, da je tako ostalo do splošnega razpusta samostanov proti koncu 18. stoletja.

Top