NOVICE:

Cistercijanski menihi v Stični so leta druge svetovne vojne doživljali kot vsi ostali ob velikih stiskah in izgubah. Po teritoriju stiške župnije je šla meja med nemško in italijansko okupacijsko cono, po začetnem kolebanju je samostan pristal pod Italijani, ki so zasedli nekaj poslopja ob potoku in del samostanske žitnice. Po kapitulaciji Italije je ta teritorij pripadal nemški okupacijski coni.
Na Dolenjskem in tudi v okolici Stične je bilo za vaškimi stražami močno dejavno tudi domobransko gibanje, katerega pripadniki so, kot že ime pove, branili domove pred nasilneži, ki so se organizirali po gozdovih, s streljanjem poravnavali račune in zamere iz predvojnih časov, in bili nezaželeni tudi zaradi nasprotovanja veri in Cerkvi. Ker je bil samostan na meji med Italijani in Nemci, med partizani in domobranci, se problemom, ki so ob tem nastajali, ni mogel izogniti. Bil je v vrtincu bratomorne vojne, ki se je odvijala tudi v njegovi okolici. Stična je bila v drugačnem položaju kot Pleterje.
Podobno kot je med prvo svetovno vojno samostan nudil zatočišče beguncem goriškega bogoslovja, je med drugo svetovno vojno odprl vrata štajerskim in gorenjskim duhovnikom, ki jih je nemški okupator brezobzirno izgnal iz svojega teritorija. To je bilo možno, ker je bila Stična pod italijansko zasedbo. Za izgnane duhovnike ni z očetovsko ljubeznijo skrbel samo stiški opat dr. Avguštin Kostelec, ampak jih je po naročilu škofa Rožmana redno obiskoval kanonik Vovk. Izgnani duhovniki pa niso ta leta stali križem rok. Poleg dušnopastirske pomoči so več molili in obiskovali samostansko knjižnico. Sodelovali pa so tudi pri vseh delih in potrebah v samostanu. Eden izmed duhovnikov je opravljal celo kovaška dela.
V postnem času 1945 je bil samostan prvič bombandiran in neeksplodirana granata je pristala v naslanjaču v sobi, ki jo je malo prej zapustil opat Avguštin. Nekoliko kasneje je ob nenadnem letalskem napadu za posledicami hudih ran umrl brat Tarzicij Rabuda. Poleg njega sta bila v času od leta 1941 do 1945 ubita dva meniha. P. Placid Grebenc je bil ubit leta 1943 v Grčaricah na zelo krut način in je med kandidati mučencev v moriji druge svetovne vojne in po njej. Patra Bonaventura Herga pa so ubili na župniji Polšnik leta 1944.
Še en hud udarec je tik pred koncem vojske doživel samostan. Iz strahu pred prihajajočimi Titovimi partizani je maja 1945 zapustilo Stično dvajset redovnikov, devet patrov in enajst bratov konverzov. Večina od njih je našla pribežališče v cistercijanskem samostanu Stams na Tirolskem, trije pa so bili že prej v Pobletu v Kataloniji za pomoč in obnovo življenja v tamkajšnjem samostanu.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.