NOVICE:

Z nastopom dr. Antona Nadraha za opata leta 1979 in z vrnitvijo samostanskih prostorov znotraj obzidja (osemletka in gimnazija se je selila v novo zgrajeno šolo), so se začeli velikopotezni načrti in koraki. Za pripravo na 850 – letnico Stične (1985) so se urejati prostori in fasade, ki so še kazale sledove medvojnega obstreljevanja, pa tudi znake precejšnje zapuščenosti. Država za samo obnovo zgradbe ni veliko skrbela. Toliko je investirala v tekoče vzdrževanje, da se je lahko nemoteno odvijala šolska dejavnost.
Opat Nadrah si je pridobil od zunaj dobre svetovalce za obnovo in določitev namembnosti vrnjenih prostorov. Med njimi je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar, mnogi poznani kulturniki (med pomembnimi dr. Marjan Zadnikar, ki je živel za stiško stavbno zgodovino, posebej za romaniko) tudi mnogi duhovniki in laiki. V samostanski družini pa je imel pridne sodelavce in podpornike, med njimi tudi p. Avguština Novak, ki je bil v času obnavljanja in denacionalizacije samostanski ekonom in je imel veliko opraviti z delavci, obrtniki in gosti.
Opat Anton Nadrah je ob vsej zaposlenosti tudi veliko pisal. Za doktorsko disertacijo je najprej napisal »Oznanjevalno-liturgična vrednost cerkvene ljudske pesmarice iz leta 1961.« Ko je predaval dogmatiko na ljubljanski Teološki fakulteti je izšla obsežna knjiga Odrešenik Jezus Kristus. Sledile so mnoge obsežnejše knjige z duhovno vsebino, pa tudi več tako imenovanih Rakovniških knjižic. Leta 1985 je začel izdajati samostansko glasilo »V Materini šoli«. Zadnja leta, ko se je leta 2007, zaradi redovnih določil, s sedemdesetimi leti odpovedal službi opata, ter jo je za njim prevzel dotedanji župnik p. Janez Novak, izhajajo izpod njegovega peres bolj molitveniki, priložnostne brošure, samostanski mesečnik »V Materini šoli« in pesmarice za sodelovanje pri skupinah, ki jih vodi, to je pri Bernardovi družini in pri Odboru za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu.
Za 850 letnico je familiar Hubert Patzelt iz Nemčije pripravil obsežno razstavo fotografij in predmetov o delovanju Stične v zgodovini, iz česar je po njegovi pobudi pozneje nastala samostanska muzejska zbirka. Iz teh začetkov pa se izoblikoval sedanji Muzej krščanstva na Slovenskem.
Ko so se po koncilu oblikovale mladinske veroučne skupine, so se za potrebe srečanj obrnili tudi na Stično. Na začetku so se zadovoljili z zasilno pripravljenimi sobami in prostori, velike skupine so prespale tudi kar po hodnikih. Iz teh potreb se je izoblikoval sedanji Dom duhovnih vaj.
V tem času sta postala bolj znana meniha p. Gabriel Humek, ki kot akademski slikar ni krasil inicialk, kot so to delali menihi v srednjem veku, pač pa je na platno po začetnem realističnem upodabljanju, pozneje nanašal barve v stilu magičnega realizma. P. Simon Ašič pa je oživil srednjeveško samostansko zdravilstvo in bil mnogim telesni in duhovni terapevt.
Župnijsko pastoralo pa je dolga desetletja vodil p. Janez Novak, tudi teritorij podružnic, iz katerih je bila leta 1989 ustanovljena nova župnija Ivančna Gorica, zaradi njenega hitrega razvoja in rasti prebivalstva.
Stiški samostan je v zgodovini omogočal šolanje nadarjenim dečkom iz bližnje okolice. Profesor Jože Gregorič se je lotil seštevanja duhovnikov rojenih v stiški župniji. Po njemu dostopnih podatkih jih je bilo 40. Prvi je na seznamu p. Ivan Šteyer, ki je umrl 1541, zadnji pa je Jože Kastelic, ki je imel novo mašo 1972 in je po odcepitvi župnije Ivančna Gorica leta 1989 tam postal župnik in pozidal cerkev sv. Jožefa (1992).


                        
Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.