NOVICE:

V prvi polovici 12. stoletja, ko je bil ustanovljen stiški samostan, je slovensko narodno ozemlje spadalo politično pod Sveto rimsko cesarstvo, cerkveno je južno od Drave spadalo pod Oglejski patriarhat, severno od Drave pa pod Salzburško nadškofijo. Na Dolenjskem je bilo tedaj že nekaj pražupnij (v bližini Šmarje in Šentvid pri Stični). V teh razsežnih župnijah krščanstvo ni bilo še uspešno zakoreninjeno.
Ko je takratni oglejski patriarh Peregrin spoznal versko stanje v slovenskih delih svojega velikega patriarhata, je prišel na srečno misel, da na tedanjo Kranjsko pokliče ravno redovnike cistercijane, ki jih je izbral iz treh razlogov.
Prihod prvih cistercijanskih menihov v Stično postavljajo zgodovinarji v leto 1132. Stiški menih p. Pavel Puzelj, ki je 1719 dokončal obširno kroniko in je glavni vir samostanske zgodovine, je zapisal, da so prvi menihi v običajnem številu 12 prišli v Stično iz maternega samostana Rein (lat. Runa) pri Gradcu. Prvi stiški opat Vincenc pa je prišel direktno iz Morimunda v Franciji, hčerinskega samostana Citeauxa. To je ena od posebnosti stiškega samostana. Začasno so se naselili v bližnji pražupniji Šentvid in od tam vodili zidanje samostana. Po treh letih so bila opravljena začetna dela. Osnovni liturgični in bivanjski prostori so bili pripravljeni tako daleč, da se je že lahko začelo normalno redovno življenje.
Čeprav je za ustanovitvijo Stične stal mogočni oglejski patriarhat in silna vnema prvih cistercijanov, gradnja ni mogla biti dovršena v nekaj desetletjih. Tako je bila cerkev posvečena šele dobrih dvajset let pozneje, križni hodnik, ki je povezovalno središče samostanske zgradbe, pa je imel kakih sto let samo leseno pultno streho.
Zemljišče, ki so ga ponudili cistercijanom, je bilo v lasti bližnjih višnjegorskih plemičev, bratov Henrika, Ditriha in Mainhalma. Ti so prepustili svojo posest patriarhu, ki jim je dal v zameno drugo zemljišče v šentviški župniji, ki je pripadalo oglejski cerkvi. Patriarh je tako postal izključni donator vseh materialnih dobrin za novi samostan v Stični.
Ustno izročilo je ohranilo več legend o nastanku stiškega samostana. Ena od teh pripoveduje, da so samostan začeli zidati nižje, kjer je sedaj spodnja Pristava. Pa je neki ptič letal v podnožje griča in čivkal: Sit hic! Sit hic!, kar po slovensko pomeni: Naj bo tukaj, Naj bo tukaj (samostan)! Tako so postavili samostan na sedanji prostor, v samostanski grb pa je prišel ptič in kraj je dobil po tem svoje ime Stična (Sitic po latinsko). Obstajajo pa še druge zgodbe o imenu samostana. Stiški samostan je bil zgrajen na kraju tipičnem za cistercijane in po enotni shemi, ki posnema staro rimsko vilo iz časa svetega Benedikta.
Tako je bil novoustanovljeni samostan Stična vpleten v mrežo cistercijanskega reda , v katerem so se vršile vsakoletne vizitacije opatij in obiski opatov na generalnem kapitlju v Citeauxu. Stična je vzdrževala posebej stike z maternim samostanom Rein in njegovo sto let mlajšo hčerjo Kostanjevico na Krki (1234-1781). Stiki z Sitojem so pa verjetno pešali. V 20. stoletju so našli najstarejšo različico cistercijanske ustavne listine Carta Caritatis ravno v Ljubljani, kar lahko pomeni, da njeno novejšo različico opati v Stično iz generalnega kapitlja niso pripeljali zaradi svoje redke prisotnosti na njih.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.