NOVICE:

Počasi so se po obnovitvi samostana začeli priglašati tudi domači poklici. Med prvimi je bil Avguštin Kostelec iz Drašičev, ki ga je Bernard Widmann, drugi stiški opat po obnovi, imenoval pozneje za priorja in je bil po odhodu nemških redovnikov 39 let opat v Stični.
Po prvi svetovni vojni, ko je samostan že imel dovolj domačih poklicev, je namreč večina nemško govorečih redovnikov odšla, precej verjetno tudi zaradi nacionalnih trenj, ki so se stopnjevala na političnem prizorišču. Nekateri so se vrnili v materni samostan Mehrerau, jedro redovnega konventa z opatom Bernardom Widmannom pa je 1921 začelo z obnovitvijo samostana Bronnbach v Nemčiji, ki ga je zadela ista usoda kot Stično leta 1784.
V tem obdobju je, poleg tega, da je postala samostanska skupnost v večini slovenska, zabeležen tudi velik odziv poklicev. Opat Avguštin, ki sodi med najpomembnejše predstojnike stiškega samostana, je najprej začel z domačo šolo v Stični, pozneje pa je osnoval za dijake Slomškov zavod v Ljubljani. Skrb za duhovne poklice je po odhodu menihov iz Mehreraua postavil na prvo mesto. Ob rastočem številu redovnikov je Stična pomagala tudi pri obnavljanju cistercijanskega samostana Mogila na Poljskem, ki je imel samo štiri člane.
Sicer pa je bil čas med obema vojnama tudi čas vzpona stiškega gospodarstva. Kot so stiški redovniki slovenskemu ljudstvu vsa stoletja nudili versko in duhovno vzgojo, tako so bili vzorniki tudi glede umnega gospodarjenja. Potok, ki teče ob samostanu, je vsa stoletja služil za pogon mlina, po letu 1919 je poganjal tudi domačo električno turbino in pod samostanom tudi žago.
Iz presežka mleka iz samostanskih hlevov, v katerih je bilo tedaj 50 do 60 glav goveje živine, so osnovali mlekarno in sirarno in brat Peter Rom s še enim sobratom je bil na poduku pridelave sira na Nizozemskem. Tudi goveje in svinjsko meso so začeli predelovati doma in Stična je postala znana tudi po dobrih klobasah in salamah. V Ljubljani so imeli tedaj prodajalno s svojimi izdelki. V tem razvejanem gospodarstvu so, poleg delavnih menihov, dobili delo tudi domačini in domačinke. Na duhovnem in verskem in področju so se še posebej izkazali v tem času stiški menihi p. Tomaž Kurent, p. Metod Turnšek, p. Ciril Petelin, p. Maver Grebenc, ki pa so zaradi vonje svoje delo nadaljevali v tujini.
Po obnovitvi samostana so imeli za molitev meniške klopi na cerkvenem koru, ker je bil lahek dostop naravnost iz samostanskih klavzurnih prostorov v drugem nadstropju. Zaradi skritosti pred ljudmi in zaradi otežene prisotnosti bratov konverzov, ki niso molili brevirja, so načrtovali selitev v glavno cerkveno ladjo, kot je to po večini samostanskih cerkva.
Zaradi prenosa meniškega kora z zahodne cerkvene galerije, sedanjega pevskega kora, v cerkev pod kupolo, so iz povsem praktičnih potreb v obeh stranskih zidovih prezbiterija na novo prebili po dva polkrožna prehoda in s tem vzeli prvotni arhitekturi eno od značilnosti cistercijanskih cerkva, ki v nasprotju z benediktinsko tradicijo, kjer stranski (obkorni ) kapeli nista imeli neposredne povezave z glavno, marveč so bile dostopne samo iz prečne ladje. S tem dvojnim prebojem so bratom konverzom, ki so bili nameščeni v kapelah sv. Benedikta in sv. Bernarda omogočili sodelovanje in pogled na oltar in kor. Leto te predelave (l. 1928) je usekano nad kamnitim portalom prehoda v tako imenovano »staro zakristijo«. Toda ta poskus meniškega kora pod kupolo se ni obnesel in ni trajal dolgo, ker je kupola »požrla« glas menihov v nasprotnih korih in je bilo sodelovanje oteženo.
Na fotografijah ob praznovanju osemstoletnice vidimo korne klopi že na sedanjem mestu, samo da je bila, zaradi velikega števila poklicev, spredaj narejena še druga vrsta kornih klopi. Ob istem jubileju so pri urejanju izravnali tudi teren pred cerkvijo, da se ni bilo potrebno po stopnicah spuščati v cerkev. Glavna vhodna vrata, izdelana v tistem času, pa slovesno oznanjajo prvega opata Vincenca 1136 in takratnega 54. stiškega opata Avguština Kosteleca.
Med velike verske dogodke te dobe lahko štejemo slovesno obhajanje 800-letnice stiške opatije leta 1936, ki je bila združena s prvo obletnico evharističnega kongresa v Ljubljani (1935). Bile so velike in dolgotrajne priprave, tudi duhovne: v januarju je dr. Jerše imel tridnevne duhovne vaje za dekleta, v februarju špiritual Koretič za matere, kaplan Nahtigal za može in fante, p. Bonaventura pa je pripravljal mladino. Na predvečer Velikega šmarna je maševal škof Jeglič, spovedovalo pa 50 duhovnikov. Zvečer je bila na prostem igra p. Metoda Turnška: Potujoči križ. Ob 23. se je razvila procesija mož in fantov na Nograd (hrib nad samostanom) z baklami, kjer je škof Rožman imel polnočnico. Za ostale ljudi pa je imel polnočnico v cerkvi škof dr. Josip Srebrnič, pri stranskih oltarjih je tisto noč maševalo 70 duhovnikov. Ob 800. letnici je papež Pij XI. stiški cerkvi podelil naslov bazilike.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.