NOVICE:

Cistercijani opatije Wettingen-Mehrerau ob Bodenskem jezeru so se skrbno pripravljali na 800-letnico obstajanja, razvoja in uspešnega delovanja svojega reda. Potem ko so leta 1888 že ustanovili samostan Marienstatt, katerega samostanska družina je hitro narasla na 34 redovnikov, so hoteli ob tem častitljivem jubileju v letu 1898 pokloniti redu še en nov samostan. Za uresničitev tega plemenitega cilja so imeli na voljo dve možnosti: ustanovitev novega samostana ali pa oživitev enega izmed nekdanjih samostanov, ki so iz različnih razlogov prenehali obstajati.
In Božja previdnost je hotela, da sta se mehreravska meniha, opat Lovrenc Wocher in prior Gerard Müller, odpravila na Kranjsko, ki je bila iz zgodovine znana po treh cistercijanskih samostanih (Stična, Kostanjevica in Vetrinj), in se odločala med Kostanjevico in Stično. V Novem mestu na kapitlju sta srečala tamkajšnjega kapiteljskega vikarja, zgodovinarja in pisatelja Josipa Benkoviča, ki jima je zelo pozitivno opisal pomen in vlogo Stične v zgodovini in tako pripomogel, da se je opatija Mehrerau odločila in znova poklicala v življenje Stično. Omembe je vredno, da je Josip Benkovič pozneje postal cistercijan v Stični. Potrebni del nekdanje posesti samostana je samostan Mehrerau moral odkupiti od cesarsko-kraljeve vlade na Dunaju, precej pa tudi od posesti plemičev Födrangspergov.
Po takšnem poteku je 4. oktobra 1898 Stična dobila po redovnem pravu nov materin samostan Mehrerau. Mehrerauski opat Avguštin Stöckli se je ob zelo slovesnem začetku zahvalil škofu Jegliču in njegovemu predhodniku dr. Missiju, ki sta se zelo zavzemala in sodelovala, poleg veliko drugih seveda, pri obnovitvi samostana. Da se ohrani neodvisnost redovnikov in reda, je škof izposloval tudi inkorporacijo stiške župnije novi opatiji. Opat lahko tako nosi doma pontifikalije (mitro in pastoral), zunaj samostana pa s škofovim dovoljenjem.
Obnovitve Stične so se večinoma veselili vsi okoliški in deželni prebivalci in jo podpirali. Slišati pa je bilo tudi nasprotovanja nekaterih, posebej v slovenskih liberalnih časopisih, ki so pisali, da bodo nemški menihi živeli na račun slovenskih ljudi in v korist Mehreraua. Prior Gerard Meier, ki je prišel v Stično z šestimi menihi in še nekaj brati konverzi, pa je v časopisju odgovoril, da redovniki hočejo živeti med slovenskim narodom, zanj delati in pri njem umreti.
Za Stično se je z vrnitvijo menihov začela nova doba. V začetku so nemški redovniki, z opatom Gerardom Meierjem na čelu, obnavljali samostanska poslopja in cerkev. Prihajala je pomoč iz tujine v denarju in v začetku tudi v poklicih. Slovenci se nekaj časa niso mogli odločati za skupnost, v kateri so bili samo nemško govoreči patri in bratje konverzi, čeprav so se tudi ti trudili, da se priučijo tukajšnje govorice, posebej tisti, ki so sodelovali v dušnem pastirstvu. Še do danes so med ljudmi znane anekdote, kako je npr. pridigar pri nedeljski maši namesto o preblaženi Devici Mariji pridigal o preplašeni Devici Mariji.
Da redovniki niso živeli na račun okoliškega prebivalstva, kot so omenjali nekateri časopisni članki, nam kaže primer novinca, ki je prišel v Stično iz Würtemberga in je moral že prvi teden noviciata z ostalimi menihi na delo v gozd sredi zime, ker so si sami pripravljali drva za ogrevanje in kuhanje. Stisnilo ga je pri delu padajoče drevo in je umrl, star 18 let, in je tudi pokopan v Stični. Redovno obleko je nosil samo pet dni.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.