NOVICE:

Stiskana in oslabljena je Stična dočakala osvoboditev, ki pa se ji, zaradi njene nenaklonjenosti do komunizma, ni pisalo nič dobrega tudi za naslednja leta. Že kot cerkvena ustanova je bila odkrito osovražena od Komunistične partije. Kakih 15 let je vladala negotovost, ali se bo uresničila napoved osvoboditeljev, da bodo Cerkev, samostan Stična in vera kmalu propadla.
Po koncu druge svetovne vojne, ki ga je človeštvo pričakalo z velikim olajšanjem, so se začeli postavljati spomeniki žrtvam. V bližini samostana je postavljenih več spomenikov padlim partizanom in drugim žrtvam. Na farnem pokopališču pa je bila leta 1994, po slovesni pogrebni maši, odkrita marmorna plošča z napisom: Žrtvam komunizma druge svetovne vojne. Besede, ki smo jih tedaj slišali, povedo vse: »Ko so po končani vojni vsi pričakovali, da je konec žalosti in gorja in da se bo začelo novo življenje, so osvoboditelji, pijani krvi in žganja, v dveh tednih pomorili na tisoče mladih fantov – cvetov slovenstva – in jih zmetali v kraške jame, brezna Kočevskega Roga in drugam. Brez sojenja! Brez milosti«! Na tej spominski plošči so vklesana tudi imena in priimki osmih stiških redovnikov, cistercijanov.
Z nastankom Titove Jugoslavije je za Cerkev na Slovenskem nastopilo težko obdobje. To je občutil tudi stiški samostan. Preiskave, zasliševanja, zapori, razlaščanje,obtoževanja vseh vrst so bila na dnevnem redu, leta in leta. Vse o tem dogajanju nam nazorno pove del tipkopisa p. Simona Ašiča.
Leta 1950 je bil stiški samostan z neko odločbo tako razlaščen, da so mu ostale samo tri parcelne številke: cerkev, samostansko pokopališče in pot, ki vodi do nje. Težko preizkušeni opat Avguštin, ki pa je bil v svoji odločnosti podoben škofu Vovku, je razlastitveni komisiji, ki jo je vodil po samostanu, vljudno predlagal, naj samostansko družino spravijo na pokopališče in jo postrelijo, saj je bila oblast toliko uvidevna, da je pustila samostanu vsaj pravico do pokopališča. Ta odločba o popolni razlastitvi ni bila nikoli izpeljana, pač pa je bila poleg večine nepremičnin nacionalizirano tudi dve tretjini najožje samostanske zgradbe, v kateri so bili pozneje prostori za osemletko in gimnazijo, pa tudi za internat in stanovanja nekaterih profesorjev.
Nato je samostanska družina nekaj desetletij živela stisnjena v zahodni trakt samostanske zgradbe, v negotovosti za svojo prihodnost, redovniki pa so vseeno opravljali svoje redovne dolžnosti in oskrbovali župnijo ter brez dohodkov živeli skromno, toda delavno, kajti dejansko so morali sproti pridelati vse za svoje preživetje. Na srečo je bila to predvojna generacija patrov in bratov, ki se niso ustrašili trdega dela in ne težav ter so v resnici morali zaupati v Božjo previdnost o svoji prihodnosti. Take razmere predvidevajo tudi redovna pravila: »Če pa zaradi krajevnih razmer ali pomanjkanja morajo bratje sami pospravljati pridelke, naj ne bodo nejevoljni, zakaj šele tedaj so pravi menihi, kadar živijo od dela svojih rok, kakor naši očetje in apostoli.«
So pa za praznovanje osemstoletnice blagoslovitve cerkve leta 1956, ki je po poročanju potekala kar slovesno, tudi napravili manjšo prenovo prezbiterija v cerkvi. V sklopu teh priprav so leta 1954 približali glavni oltar ljudstvu, ki je bil dvignjen za več stopnic, dodana sta bila dva ambona za branje beril in evangelija, sredi oltarja pa je bil Plečnikov tabernakelj, ki je imel vratca tudi zadaj, za odpiranje z meniške strani. Leta 1977 je bila potrebna ponovna predelava prezbiterija po navodilih drugega vatikanskega koncila. Plečnikov učenec arhitekt Bitenc je pustil Plečnikov tabernakelj na posebnem podstavku na dotedanjem mestu, prostor pod kupolo je izravnal z nivojem kornih klopi zadaj, novo kamnito menzo, z Plečnikovo rozeto spredaj, pa je premaknil proti ljudstvu, med sprednja stebra in dodal še bralni pult.
Ko so menihi videli po šestdesetih letih prejšnjega stoletja, da bo samostan preživel, da je najhujše nasprotovanje mimo in so se začeli pojavljali tudi obetavni poklici, so se začeli tudi podjetnejši koraki obnove. Redovniki so vztrajali pri delu in molitvi, opat Rafael Ašič je leta 1963 zamenjal umrlega opata Avguština Kostelca. Zaradi slabega zdravstvenega stanja se je 1979 odpovedal, opat dr. Anton Nadrah, ki ga je nasledil, pa je Stični spet dal polet, ki ga je samostan imel pred drugo svetovno vojno.
V teh letih je bil steber samostanskega dela na polju, travniku in v gozdu, pa tudi v hlevih in svinjakih brat Robert Črnilec z Gorenjske, ki se je zdrav, mlad in močan vrnil iz nemškega ujetništva in potem kakih štirideset let podpiral tri vogale samostanske ekonomije. Predstojniki in sobratje so v vsaki stvari lahko računali nanj. Ob vsem garaškem delu pa niti malo ni zanemarjal redovnih molitvenih dolžnosti. Kadar ni uspel priti čez dan k skupni molitvi, jo je opravljal pozno v noč. Ob vsem tem je ostal meniško skromen in v ozadju javnosti in priznanj.
V tistih letih so uredili skupna stranišča na izplakovanje, stare zidane peči po sobah so zamenjali radiatorji, toda samo v najnujnejših prostorih. Samostanski mizar br. Frančišek Studen je za meniške celice izdelal nova okna z dvojno zasteklitvijo, vzidal pa jih je kar br. Celestin Irgolič, ki je imel, po nesreči v mesariji, samo levo roko. Na desni nogi je imel protezo že od prve svetovne vojne. Pred vojno je bil sicer med vodilnimi mesarji v stiški mesni industriji. Brez ene roke in ene noge je po vojni lezel po podstrešju in zamenjaval strešno opeko, da ni zamakalo. Sploh so se bratje v svoji redovni vnemi lotili vsakega dela.
Ob samostanski in finančni skromnosti niso bili ogrevani skupni prostori (cerkev, hodniki, obednica, delavnice). Brat Nivard Lesjak , doma iz Šenčurja pri Celju, ki je bil že za osemsto letnico (1936) med vodilnimi izvajalci veličastne električne razsvetljave po samostanskih strehah in zvoniku, se je v tistem času, po navodilih Zavoda za spomeniško varstvo, lotil v domači režiji zasteklitve križnega hodnika. S kotno brusilko, ki jo je ob vrnitvi iz cistercijanske opatije Stams prinesel s seboj, je izžagal ležišče za zasteklitev gotskih oken v križnem hodniku, kjer so se prej ob zimski burji delali zameti snega po hodniku. Pozneje, ko se je ogrevanje razširjalo tudi na ostale prostore, je za samostansko cerkev sam zvaril z električnim varilnim aparatom, primitivne in robustne grelce pod klopmi, ki že več desetletij ogrevajo cerkev, da se je prijetneje udeležiti bogoslužja v cerkvi za menihe in za ostale vernike. Tudi za ostala vzdrževalna dela v hiši je bil brat Nivard dolga leta nepogrešljiv član samostanske skupnosti.
Za časa opata Rafaela se je pozidala tudi stavba na zahodu polževega dvorišča, ki je v pritličju služila za mehanično in mizarsko delavnico samostanskim bratom, v prvem nadstropju so bile sobe, ki so se uporabile za peko hostij, v nadstropju pa je bila manjša žitnica in prostor za sušenje žita.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.