NOVICE:

Reformistični cesar Jožef II. si cerkvenega imetja sam ni prisvajal, pač pa je ustanovil centralni Verski sklad pod kontrolo države, v katerem so pristale tudi stiške nepremičnine, gozdovi, njive in travniki. Kolikor se izpraznjena samostanska poslopja niso spremenila v šole, urade, vojašnice itd. jih je država hitro prodala, nemalokrat le za simbolično ceno. Država, ki je tako pohitela z razpustom samostana, pa ni jasno vedela, kako in za kaj bi porabila prostore samega samostana. Nekdo se je vendarle domislil, da bi bila ta velika poslopja primerna predvsem za razne urade. Tako so vanjo vselili davkarijo in sodnijo, svoja stanovanja so dobili uradniki, mnoge samostanske celice so spremenili v ječe, v trgovino, vrh vsega tudi v šolo.
Odloki cesarskega dvora so dali natančna navodila, kako je ravnati z knjižnicami in arhivi zatrtih samostanov, toda pokazalo se je, da država s komisarji in uradniki niso bili kos tem nalogam. Stiško knjižnico in arhiv je leta 1784 prevzela Kmetijska družba v Ljubljani. Ker je bila ta leta 1787 razpuščena, so to izročili ljubljanskemu škofu. Od 88 zabojev knjig in listin, ki so jih odpeljali iz Stične, je imela prednost Dunajska dvorna knjižnica, da si izbere, kar želi od knjig in rokopisov. Tako so odšle največje dragocenosti na Dunaj. Drugo je prevzela ljubljanska Licejska knjižnica. Okrog 300 izmed teh knjig je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici. Končna splošna ugotovitev je: ob razpustu stiškega samostana se je rešilo iz knjižnice slaba polovica, od slik samo nekaj portretov iz 16.-18. stoletja in od dokumentov samostanskega arhiva slaba četrtina. Zato je naše današnje poznanje zgodovine stiškega samostana tako omejeno.
Po zapisani pripovedi se je Anton Martin Slomšek na svojem potovanju iz Ljubljane leta 1837 za kratek čas ustavil tudi v Stični. Iz vzpetine nad samostanom si je ogledal razpadajoči samostan in se zjokal nad nekdaj slavno cistercijansko opatijo, v kateri so sedaj bila stanovanja raznih uradnikov in vojašnica, župnik pa je bil odrinjen v borno hišo.
Do razpustitve samostana je Stična spadala pod šentviško župnijo. Po ukinitvi samostana je država na novo uredila skrb za dušno pastirstvo vernikov v okolici. Cesar je namreč z odlokom določil maksimalno oddaljenost cerkve do vsakega državljana: največ eno uro peš. Zaradi tega je bila Stična že istega leta 1784 povzdignjena v samostojno župnijo, ki so jo sestavljale nekatere vasi iz šentviške in višenjske župnije. Po odhodu prvega župnika Tauffererja, bivšega opata, se je zvrstilo 16 župnikov do leta 1898, ko so se cistercijani spet vrnili v Stično.

Kljub uradnemu prenosu vsega imetja bivše Opatije Stična na Verski sklad je veliko zemljišč v bližini samostanskih stavb in drugod postopoma prešlo v roke manjših privatnih lastnikov iz okolice. Kako in kdaj je do tega prihajalo, danes ni znano. Zato pri obnovitvi Stične ni bilo možno kupiti vso bivšo posest samostana nazaj in tako zopet vzpostaviti lastništvo nad celotnim ozemljem v bližini samostana. Od tega časa so torej posesti obnovljenega samostana razpršene po raznih krajih in katastrskih občinah dežele.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.