NOVICE:

Velikonočna sveča za Železnike 2013

Najgloblji smisel življenja je v tem, da se v resnici in ljubezni razdajamo za Boga, kakor se sveča použiva v luč za žar. 

Sveča in svetilka sta najmanj od 4. stoletja tudi krščanski znamenji. Toda še pred krščanstvom in obenem z njim sta bili pomembni za ljudi druge vere. Noč brez svetlobe je bila človeku od nekdaj grozljivo neprijetna in odljudna. Svetilke so bile sprva zelo preproste, majhne lončene skledice, v mehko glino katerih so pred vžiganjem vtisnili kljun za stenj iz rastlinskih vlaken ali iz ostankov tkanin. Pozneje je bila oblika svetilke izboljšana.

Takšne svetilke kakor tudi iz čebeljega voska oblikovane sveče pa niso bile samo vsakdanji uporabni predmeti. Imele so tudi verski pomen. Njihova svetloba, ki je razsvetljevala temo, je bila prispodoba za bivanje človeka kot por iz teme v svetlobo. Bila je prispodoba za rojstvo iz materinega naročja v svetlobo sveta in za drugo rojstvo iz naročja smrti v onstransko večno svetlobo. Poganski tempelj in tudi tempelj v Jeruzalemu sta bila osvetljena z mnogimi svetilkami. Nosilec luči je pri vstopu izrekel voščilo ali zaklical: “Dobro luč!”. Navzoči so odgovorili: “Pozdravljena, luč!” V antiki so pred cesarji in kralji v počastitev nosili luči.

Kristijani so po koncu antičnega poganstva prevzeli to svetlobno znamenje, o katerem je tudi Jezus večkrat govoril. Svetilke so gorele tudi na krščanskih grobovih in osvetljevale cerkve. V lestencih rimske lateranske bazilike, papeževe cerkve, je po podatkih iz dela “Liber pontificalis” gorelo 8370 luči. Tudi sveče so bile v rabi. Hvalnica “Exultet”, s katero v velikonočnem slavju opevamo velikonočno svečo, v svojem jedru sega v četrto stoletje.

V luč spremenjeno olje ali vosek sta predpodoba tistega, kar kristjan v veri pričakuje ob vstajenju.  Zato pri slovesnem bogoslužju na oltarjih gori veliko sveč. Veliko sveč gori tudi pred milostnimi podobami, pri katerih kristjani iščejo tolažbo za svoje in za utrujene duši drugih ljudi. Ljubezen je razsipna, kakor je pokazala tista skesana grešnica, ki je zlila na Jezusa obilje dragocenega olja iz narde, da bi ga še pred smrtjo mazilila za pogreb. Juda Iškarijot in razsvetljenci kakor cesar Jožef II. so imeli to za nekaj nepotrebnega in zato vrednega graje. Jezus pa je grešnico vzel v zaščito.

 

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.