NOVICE:

V zbirki “Bernardova knjižnica” so doslej izšla naslednja dela

V zbirki “Nauči nas moliti” so doslej izšla naslednja dela

V zbirki “V šoli najsvetejših src” so doslej izšla naslednja dela

 

Cistercijanska opatija Stična je izdala naslednja dela:

FRANCE LOKAR – Obok neminljivega (1993)
Sožitje dveh umetnikov, pesnika in slikarja, ki nastopata v isti knjigi, se v njej združujeta in skladno dopolnjujeta, vsak s svojo obliko izpovedne moči, je znano in ni redko. Tako sodelovanje v umetniški ustvarjalnosti je toliko bolj bogato, čim bolj sta si ustvarjalca sorodna v svojem umetniškem zagonu, tej skrivnostni duhovni izpovedni sili.
Takšen ustvarjalni par sta tudi naša sodobnika, pesnik France Lokar in slikar Gabrijel Humek. Oba umetnika, izrazito bogatega besednega oblikovalca in v očarljivo pestrost barv zazrtega likovnika, združuje tudi skupno prebivanje znotraj kamnitih kot za večnost sezidanih zidov častitljivega in starodavnega cistercijanskega samostana v Stični.
Tišina, spokojni mir in gluha samota, ki kot nevidni fluid napolnjujejo ves ogromni prostor znotraj kamnitih samostanskih zidin, so idealno okoljeza poglobljeno razmišljanje o sebi in svetu, za iskreno srečanje s samim seboj in idealno gojišče umetniškega ustvarjanja.
Za pesnika, ki je tudi duhovnik, je primerjava samostana s kletko, v katero se zapira njegovo telo, le besedna metafora za spone, ki vklepajo njegov duh. Prav samostansko okolje s svojimi edinstvenimi in neponovljivimi posebnostmi je tisto, ki olajšuje nenehno zagledanost v globini svoje duševnosti in izostreno opazovanje človeških tegob, stisk in razočaranj. To spodbuja, da vse, kar doživlja v svoji občutljivi duši, ubesedi in izpove sebi in drugim.
Pesnik France Lokar izraža svojo vznemirjenost srca in duše v pesmih.
Slikar p. Gabrijel Humek pa v svoji neusahljivi ustvarjalnosti predstavlja razkošni svet barv. Značilno za njegovo kreativnost je, da se na njemu lasten način polasti svetlobe, v kateri dobijo barve posebno barvitost, čudovito pestrost in medsebojno usklajenost. Ta svetloba, ki je v vsaki njegovi umetnini značilna prav zanjo, ima nadnaravni, umetniški navdih in je ni mogoče opredeljevati s fizikalnimi pojmi. Prihaja iz nedoločljivega, skrivnostnega vira, pravzaprav od nekod kot posvečujoča upodobitev neugasljive božanske Luči.
V knjigi skupaj zaživita besedni in likovni ustvarjalec. Vsak od njiju izhaja iz lastnega intimnega sveta, vsak s svojo sugestivno močjo, ki nas neustavljivo odpelje proč od vsakdanje stvarnosti v pomirjujoče notranje očiščenje, odrešujočo svobodo, v svet lepote.
Umetnost pesnika Franceta Lokarja in slikarja Gabrijela Humeka je žlahtna emanacija posvečenega samostanskega miru, tihote in samote, ki daje bogate darove, drugačne kot drugo okolje. Prizadevna umetnika, prebivajoča v objemu mogočnih samostanskih zidov, te darove razodevata nam, ki smo izven teh zidov v vrtincu vsakdana, razrvani zaradi njegove razburkanosti. V naš svet prinašata zato drugačen, a prijaznejši duhovni svet.
Ničesar jima ni tuje, kar je človeško in v tem je njuno poslanstvo.

STIČNA OB JUBILEJIH 1098 – 1898 – 1998 (1998)
Stiški jubilejni zbornik je prispevek k obhajanju dveh, za stiško opatijo in slovensko Cerkev pomembnih obletnic. V letu, ko obhajamo 900-letnico prvega cistercijanskega samostana Cistercium, Cîteaux na Francoskem, obhajamo tudi 100-letnico obnovljene meniške skupnosti v Stični.
Na ozemlju naše nadškofije, že več stoletij pred njenim nastankom, sta vse do razpusta pod Jožefom II. delovali dve cisterci: v Stični in Kostanjevici na Krki. Koroškim Slovencem so dvigali duha k Bogu cistercijani v Vetrinju, porabskim Slovencem pa cistercijani v Monoštru. Gotove je najpomembnejši njihov verski pomen z njihovo neprestano molitvijo. Kako je ta vplivala na duhovni razvoj naših prednikov, ve samo Bog. Na zunaj bolj opazen je bil njihov vpliv – zlasti stiške opatije, ki je imela največ župnij – na samostanskih župnijah. Beli menihi so zidali Marijine cerkve in oltarje ter vneto širili Marijino češčenje med našimi predniki. Da je naš narod marijansko usmerjen, je tudi njihova zasluga.
Spričo častitljivih devetsto let zgodovine cistercijanskega reda se morda stoletnica oživljene opatije v Stični zdi kratko obdobje. Vendar teh sto let stiškega samostana ni le razgibano in zanimivo, ampak tudi za vso slovensko Cerkev pomembno obdobje; da, pomen Stične sega celo preko slovenskih meja. O tem nazorno govori pričujoči zbornik. Čeprav se omejuje predvsem na zgodovino stiške samostanske družine zadnjih sto let, se v njem na neki način zrcalijo vzgibi in dometi celotne slovenske duhovne in kulturne zgodovine tega stoletja.
Za ponovno oživitev stiškega samostana je poleg samih cistercijanskih menihov iz Mehreraua ob Bodenskem jezeru zaslužen predvsem ljubljanski škof Jakob Missia. Ko se je 4. oktobra 1898, po 114 letih, odkar v samostanu ni bilo menihov, na slovesen način začelo redno meniško življenje, je bil navzoč že njegov naslednik škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je pozneje večer svojega življenja preživel prav v stiškem samostanu in v njem tudi umrl.
Obnova meniškega življenja v Stični se je izvršila ravno pravočasno, da se je sadika v okolju stare Avstrije prijela in se tako lahko v obdobju Jugoslavije med obema vojnama razcvetela in obetala stoteren sad. Temu razcvetu je vojna in še posebej povojno obdobje napravilo nasilen konec, vendar je prav stiska stiških menihov, tako po prvi kot po drugi svetovni vojni, po Božji previdnosti omogočila obnovo več drugih samostanov v tujini. Naj omenim le Mogilo na Poljskem in Stams na Tirolskem. V zvestobi svoji meniški tradiciji je stiški samostan danes vedno bolj dejavno vključen v življenje slovenske Cerkve. S svojo molitvijo, z Domom duhovnih vaj in s Slovenskim verskim muzejem služi slovenskemu človeku in mu omogoča vpogled v zgodovino slovenske krščanske kulture. Želim, da bi iz globokih korenin slovenske vernosti Stična v naslednjem stoletju obrodila bogate sadove, ki bodo v blagoslov vsemu slovenskemu narodu. Naj jo pri tem na priprošnjo Matere Božje spremlja obilen Božji blagoslov.

GABRIJEL HUMEK – monografija (1994)
( Založila Dolenjski muzej Novo mesto in Cistercijanska opatija Stična )
Akademskega slikarja patra Gabrijela Humka sem poznal že od otroških let, ko sem začel hoditi k maši in verouku v starodavno stiško baziliko, kjer je poleg drugih patrov dušnopastirsko deloval tudi on. Večkrat sem ga videl tudi zunaj samostana s slikarskim stojalom in čopičem v roki. To je bilo prvo obdobje njegovega slikanja. Takrat je rad slikal pokrajine. Posebno so mu bile pri srcu jesenske barve.
Pred vstopom v samostan se je pater Gabrijel imenoval Črtomir Alojzij. Belo meniško obleko mu je hkrati s patrom Simonom Ašičem in še osmimi drugimi nadel opat dr. Avguštin Kostelec 4. oktobra 1924. Takrat je dobil redovno ime Gabrijel. Svoj slovesni in večni “da” Bogu in samostanu je z večnimi zaobljubami izrekel 28. oktobra 1928. V mašnika ga je 7. julija 1931 posvetil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Za stiški samostan so bila takrat (pod modrim vodstvom podjetnega opata dr. Avguština Kostelca) rodovitna leta, saj je bilo pred 2. svetovno vojno za samostanskim obzidjem okrog 70 menihov. Imeli so lepo liturgijo z močno razvitim koralnim petjem. Tudi pater Gabrijel je imel lep glas, ki ga je s stalnimi vajami in z obiskovanjem šole za solo petje v Ljubljani še izšolal in bil v samostanu precej časa kantor ali pa pomočnik kantorja.
Pater Humek je najprej nekaj časa služboval v cistercijanskem samostanu Mogila na Poljskem, sicer pa je bil vse življenje v stiškem samostanu, kjer je bil krajšo dobo na stiški župniji tudi kaplan in župnik. Ko sem 1961 stopil v starodavni stiški samostan, je bil nekaj časa tudi moj magister in spovednik.
Njegovo življenjsko geslo je bilo geslo vseh cistercijanov, ki so z molitvijo in delom oživljali danes že 860-letni stiški samostan: “Moli in delaj!” Vse življenje se je zvesto in natančno ravnal po njem. S svojim obsežnim slikarskim opusom je dokazal, da “moli” ni ovira za “delaj”, ampak ga celo podpira in spodbuja. Drugače tudi ne more biti, saj je Bog kot Stvarnik sveta in človeka prvi in največji umetnik. Vsa lepota v stvarstvu je odsev njegove lepote. Vsak umetniški dar je deležnost pri njegovem stvariteljskem delovanju. Kdor je po molitvi z njim povezan, je povezan tudi v umetniškem ustvarjanju.
Mnogi obiskovalci našega samostana in muzejskih zbirk se ob slikah v samostanski galeriji patra Gabrijela radi ustavijo. Kaj je tisto, kar ob njegovih slikah marsikaterega obiskovalca prevzame? Gre za posebno skrivnostno vsebino, ki je v slikah. Slike spregovorijo in posredujejo tisto globino, ki jo je slikar menih v svoji molitveni povezanosti z Bogom in njegovim stvarstvom doživljal v svoji duši. Umetnik je svoje slikanje spremenil v molitev. Čeprav večina patrovih slik ni v ožjem pomenu religioznih, saj predstavljajo naravne motive, so v širšem pomenu vse religiozne. V njih iz temačnosti in puščobnosti odseva globlji svet, poln upanja.
Pater Gabrijel je veliko bral duhovne in strokovne knjige. Že po naravi je bil kot melanholik poglobljen vase, kontemplativec. Ljubil je samoto in je veliko premišljeval. Bil je skromen, natančen, vztrajen. Vse do odhoda v novomeško bolnico njegov čopič ni omahnil, nekaj njegovih platen pa je ostalo nedokončanih. Hotel se je dobro pripraviti na razstavo v Novem mestu. Zaradi visokih let se je zavedal, da si ne more več veliko obetati, zato je dobro izrabil svoj čas. Smrt ga je prehitela in svoje razstave ni dokončal, kljub temu pa je zelo temeljita, saj so prikazana njegova najbolj značilna in najboljša dela.

METOD TURNŠEK – Zbrana dramska dela I (1999)
Morda je prav, da se začne izdajanje dramatike dr. Metoda Turnška s tekstom, ki je bil napisan kot povest in je izšel leta 1961 pod naslovom “Božja planina”. Dramatiziral ga je najagilnejši pobornik slovenske dramatike in sploh kulture med desno usmerjenimi povojnimi Slovenci v Trstu Jože Peterlin. Priredil ga je za slovenski program tržaškega radia kot v več desetletjih še mnogo drugih tekstov. Dramatizacija se mu je posrečila, je živa in nazorna; to mu je omogočil sam tekst, ki je bolj kot druge Turnškove drame napisan v živahnem jeziku, dialoški, predstavljiv. Do zdaj je bila priredba dostopna le v tipkopisu.
Ker je ves čas po drugi svetovni vojni Turnšek živel na avstrijskem Koroškem in bil zaznamovan kot človek, ki se je leta 1945 umaknil z domobranci pred partizani v tujino, je ostalo njegovo delo v Sloveniji komaj znano. Turnšek je posedoval sicer jugoslovanski potni list, menda je sem in tja prihajal v Slovenijo, vendar to ni bilo dovolj, da bi ga tedanja slovenska kultura v Jugoslaviji pozorneje sprejela. Uradna ne, ker je Turnšek spadal v komunizmu nenaklonjeni kulturno politični krog, avantgardna, modernistična prav tako ne, četudi iz drugih razlogov. Zanjo je bila Turnškova literatura preveč tradicional(istič)na, konservativna, upodabljala je kmečko življenje ali / in se ukvarjala s temami slovenstva, slovenske države, slovenskega pokristjanjevanja. Med koroškimi Slovenci je bil Turnšek – celo zelo – znan, a na njihovem desnem krilu, na tistem, katerega vpliv in kulturni svet ni prodrl čez Karavanke.
Tako ostaja še v 90-ih letih, čeprav za to ni več političnih vzrokov. Deloma ostajajo odločilni kulturno-ideološki vzroki, v zadnjem desetletju je postmoderna zasnova sveta povsem zavladala na elitnejšem slovenskem kulturnem krogu, na popularnejšem pa njena preprostejša različica, kateri je Turnškov svet prav tako tuj. Ker je vpliv in sploh pojavljanje informacij v družbi, ki jo močno določa tržišče, še bolj odvisno od pritiska grup, od klanov in lobijev, Turnška pa noben lobi, tudi na desnici, ni vzel za svojega, ni pač presodil, da bi mu mogel biti Turnšek koristen, pisatelj sam pa je že dobri dve desetletji mrtev, zato ostaja njegovo literarno delo nebrano, zamolčano, neznano tako širšemu kot izbranješemu občinstvu in elitni kritiki; vsekakor nepriznano, ne ustrezno razloženo ne vključeno v današnjo slovensko kulturno zavest. Ostaja na robu kot nekakšna zakasnela narodno-pobudna in ljudska literatura, kot večerništvo.
Že ta ugotovitev sama na sebi zadošča za vzrok ali pobudo, da naj bi se Turnškovo leposlovje ustrezneje osvetlilo, razčlenilo, komentiralo. Dana ni sicer nobena garancija, da bo Turnškova dramatika danes, pod konec drugega tisočletja, slovenski zavesti spregovorila. Na to se ne da vplivati, beroče občinstvo je, kar se tega tiče, muhasto, nepredvidljivo. Zadoščalo bi, da postane Turnškova dramatika slovenskemu občinstvu dostopna v knjigah. Ni je toliko, da bi projekt ne bil izvedljiv. Prav za prav gre za štiri drame in eno dramatizacijo; ali za eno predvojno dramo, “Potujoči križ belih menihov”, 1936, ostale pa so povojne. Omenjeni “Križ” je od vseh najbolj vezan na Katoliško cerkev oz. celo na meniški red cistercijanov, “Planina” je ljudsko verska zgodba, ostale tri drame pa obravnavajo nastanek slovenstva. Prepričan sem, da imajo poseben pomen v oblikovanju slovenske zavesti, in sicer ne le avtonomne, ampak tudi državne. In komaj kdo se zaveda, da Turnšku njegova edinstvenost v tem območju ni priznana.

METOD TURNŠEK – Zbrana dramska dela II (1999)
Pisatelji iz Turnškove generacije so se – nekateri celo zelo – uveljavili že pred vojno, recimo Miško Kranjec, Ciril Kosmač, Anton Ingolič. Turnšek je pred vojno izdal le potopis “Stoji, stoji tam sivi samostan”, 1936 o Stični med vojno, etnografsko delo o slovenskih ljudskih običajih skoz cerkveno leto, in “Pod vernim krovom”; obe deli sta vezani na katolištvo, na Cerkev, čeprav v zvezi z narodom-ljudstvom in meništvom. Tudi Turnškova prva drama, uprizorjena leta 1936, “Potujoči križ belih menihov”, do danes še nenatisnjena, je napisana z drugačnim namenom, kot so pisali Kranjec in ostali. Ti so se držali kulturnega okvira, izoblikovanega v razsvetljensko liberalni družbi, v zahodni Evropi že od 17. stoletja naprej, na Slovenskem učinkovito šele od druge polovice prejšnjega stoletja. Gre za interpretacijski okvir-sistem sveta in družbe, ki je v temelju laiciziran, neodvisno od tega, ali posamezni pisatelj, ki v njem deluje, recimo Mauriac ali Kociper, veruje ali ne. Gre za avtonomno sfero kulturne-literature, ki ima samobitne vrednote, cilje, sredstva, norme, svoje občinstvo, svojo kritiko, tudi svojo literarno zgodovino, torej celoten socialni pogon, ki je na evolucijski historični premici zamenjal prejšnje srednjeveško katoliško integralno razumevanje in oblikovanje sveta. Naj se ima Rebula za še tako vernega katoličana, njegova dela sodijo v omenjeni novoveški okvir; sam pravi, da ni krščanske umetnosti, da so samo umetniki kristjani. – Vse drugače je s Turnškom.
“Potujoči križ” je kot nalašč izbran primer za ponazoritev omenjene analize. Prevsem zato “Križa” slovenske literarne zgodovine ne upoštevajo, ne glede na to, kdo jih je napisal. Prav razlaga, zakaj Turnškov “Križ” ni bil opažen in obravnavan, sledi iz razmišljanja v prvem odstavku teh spremnih besed. Turnšek ni sam namenil “Križa” tistemu prostoru, ki sem ga imenoval novoveška ali razsvetljensko liberalna avtonomna sfera kulture-literature. Ne le kot duhovnik – duhovniki so bili tudi Finžgar, Meško, Cajnkar, pa so pisali za omenjeno laično, profano sfero – ampak predvsem kot človek, ki ni pristajal na delitev novoveške sfere na sekularno kot osnovno in na versko kot zgolj poseben literarni žanr znotraj sekularne, je Turnšek v temelju drugače zastavil naravo svoje literature, posebno “Križa”, a tudi “Božje planine”, “Države med gorami” in “Konstantina in Metoda, zvezd našega neba”.
Turnšek je že pred vojno hotel vrniti literaturo-kulturo, in s tem umetnost, v območje integralne verskosti, ki jo je zastopala katoliška Cerkev, torej v tak tip-model sveta, ki je bil udejanjan v srednjem veku. Ni mu šlo predvsem za kritično analizo sveta kot predmeta, za nravno družbeno kritiko, za psihologijo in sociologijo, za vzpostavljanje avtonomnih humanističnih vrednot v imenu univerzalne humanitete, torej za zavest-svet, za katerega in v katerem ni bilo pomembno, ali v njem nastopa in kako deluje Bog. Bog je v tem novoveškem svetu-paradigmi le subjektivno privatna vrednota, lahko iskrena, lahko pa le fantazma, vsekakor socialno neobvezna. Za Turnška – od “Križa” do “Zvezd”, 1966, torej v treh desetletjih njegovega najbolj plodnega ustvarjanja – je ostajala v veljavi prednovoveška episteme ali teološko-filozofsko razmerje do sveta; svet : katoliška Cerkev s središčem v Bogu, ki daje smisel, smer, temelj človeškemu dejanju in nehanju, tudi družbam.

ANTON NADRAH – Klic Marije iz Fatime (1997)
Knjižica “Klic Marije iz Fatime” je izšla v drugi, izpopolnjeni izdaji. Spominja naj nas na fatimsko Marijo romarico, ki je od 29. avgusta do 26. decembra 1997 obiskovala naše župnije, zbirala velike množice vernikov in nam delila obilne milosti. S pomočjo knjižice bomo bolje spoznali, kaj naša duhovna Mati danes pričakuje od nas.
Paul Claudel, eden največjih francoskih pesnikov, je dejal: “Fatima je največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja, prekipevajoč izliv nadnaravnega v tem v snov ujetem svetu.” Danes je po besedah papeža Janeza Pavla II. fatimsko sporočilo “aktualno in nujno bolj kot kdajkoli prej”.
Na ovitku knjižice vidimo fatimsko Gospo z izrazitim srcem. Srce je simbol njene ljubezni do Boga in do nas ljudi. Ovito je s trni, ki se zabadajo vanj, kar kaže, da z našo ljubeznijo ni vse v redu. Človeštvo se je oddaljilo od Boga in mnogi so v nevarnosti večnega pogubljenja. Fatimska Devica nas opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet in njegove zapeljive mike pozabili na svoj večni cilj. Živimo, kakor da je s smrtjo vsega konec. Fatimski pastirčki so imeli svoj duhovni pogled stalno uprt v nebeško domovino. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike.
Srečujemo se z ljubečo skrbjo naše duhovne Matere Marije, ki kljub našim nezvestobam nikoli ne obupa nad nami. Zato vedno znova prihaja na zemljo in se razodeva posameznim izbrancem. Po njih nas vabi, naj se znova oklenemo njenega Sina, edinega Rešitelja sveta. Poslušamo naj njegovo naročilo: “Spreobrnite se in verujte evangeliju!” Posebej je opazna Marijina skrb za nas v zadnjih dveh stoletjih. Najpomembnejša kraja njenih prikazovanj sta v 19. stoletju Lurd, v 20. pa Fatima.
Devica Marija nas po fatimskih pastirčkih prosi, naj z grehi ne žalimo njenega Sina. Za spreobrnjenje grešnikov naj molimo in se žrtvujemo. Vabi nas, naj gojimo premišljevalno molitev rožnega venca. Želi, da se posvetimo njenemu brezmadežnemu Srcu, v soglasju s to posvetitvijo tudi živimo in v zadoščenje za grehe obhajamo prve sobote. Tako bomo graditelji novega sveta, v katerem bo zavladal mir, ki bo utemeljen na medsebojni ljubezni, odpuščanju in spravi.

A. NADRAH, A. SNOJ, A. MEŽAN – Nihče nima večje ljubezni (1999)
Iz vrst okrog 300 laikov, duhovnikov in redovnikov je prišla pobuda, da bi se slovenski verniki v okviru župnij posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so na svojem tretjem plenarnem zasedanju v Ljubljani, 17. novembra 1998, to pobudo radi sprejeli. V Vabilu slovenskim vernikom so povabili vse vernike k tej posvetitvi:
“Ves slovenski narod se vsako leto na veliki šmaren posveti Mariji. Tako bo tudi naprej. Hkrati priporočamo v letu 1999, kot pripravo na dvatisočletnico Jezusovega rojstva in za dober začetek tretjega tisočletja ter kot duhovno ozadje slovenske sinode, bolj osebno in hkratno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Pri tej posvetitvi gre za za posvetitev posameznikov in družin v okviru župnije, redovne skupnosti, krščanskega duhovnega gibanja ali drugih krščanskih občestev … Župnike in druge predstojnike prosimo, naj posvetitev priporočijo v svojih župnijah in drugih skupnostih ter pri pripravi in izvedbi posvetitve pomagajo tistim, ki se bodo odločili za posvetitev .”
Gre za osebno, dobro pripravljeno posvetitev posameznikov in družin, s posebnim poudarkom na družine. Starejši se še spomnite predvojnih posvetitev naših družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu in bogatih sadov, ki sta jih obe posvetitvi prinesli. Dekanijski duhovniki neke naše dekanije so leta 1998 zapisali, da jih “večina izhaja iz družin, ki so se nekoč posvetile Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Morda je tudi to znamenje.”
Knjižica “Nihče nima večje ljubezni” vam hoče pomagati pri pripravi in izvedbi posvetitve. Naj bi se čimbolj razširila, da bi jo brali in premišljevali ter se odločili za posvetitev in se nanjo dobro pripravili.
Jezusovo in Marijino Srce lahko upodabljamo na različne načine, npr. z izrazitim srcem na prsih, z Jezusom na križu z odprto srčno rano in z Marijo pod križem, z Žalostno Materjo Božjo z mrtvim Sinom v naročju, s poveličanim Jezusom, ki se je prikazal svoji Materi. Jezus na križu in Marija pod križem, ki prva počasti Jezusovo prebodeno Srce, na zelo nazoren in prepričljiv način razodevata svojo neizmerno ljubezen do nas. To hoče povedati tudi podoba na ovitku knjižice – delo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja.
Knjižica je razdeljena na tri dele. V prvem je razlaga, kaj je posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, v drugem se srečamo s posvetitvijo družin, v zadnjem imamo pobudo za posvetitev, vabilo naših škofov, molitve za pripravo na posvetitev, obred posvetitve, molitve za vsakdanje darovanje in končno nekaj praktičnih nasvetov, ki jih vsekakor preberite.

KÄTHE BACHLER – Dobro mesto kot velika pomoč za telesno, duševno in duhovno zdravje (1996)
Avtorica obeh knjig je bila dobra znanka pokojnega patra Simona Ašiča. Oba sta se zanimala za naravne načine zdravljenja, oba sta pri tem uporabljala tudi nihalo, oba sta hotela pomagati ljudem v njihovih težavah. Trinsedemdesetletna gospa Bachler to dela še danes. Pater Ašič jo je pred leti povabil v naš samostan, kjer je pomočjo nihala določila najbolj zdravo mesto za ležišče vsem, ki so to želeli.
Dobri pater Simon se je navdušil za njeno odlično knjižico “Der Gute Platz” in jo menda že prevedel. Žal njegovega prevoda po njegovi smrti nismo našli. Knjižico je zdaj prevedel prof. Gregor Ficko, za kar se mu lepo zahvaljujem.
Gospa Bachlerjeva je po poklicu predmetna učiteljica. Z radiostezijo se je začela ukvarjati leta 1969. Od takrat naprej je s pomočjo bajanice in nihala mnogim tisočem pomagala najti zdravo ležišče in zdravo delovno mesto. Bolnikom se je zdravje zboljšalo. Zdravi so se bolje počutili in zaživeli srečnejše življenje.
Avtorica dela znastveno in si rezultate raziskav sproti zapisuje ter vse zapisnike, lepo urejene hrani.
Sposobnost dela z bajanico in nihalom je poseben naravni božji dar. Avtorica je ta dar z vztrajno vajo zelo dobro razvila. Vedno ga povezuje z molitvijo, kar zagotavlja njenemu delu posebno učinkovitost.
Knjižica “Dobro mesto” je prevedena v več jezikov in jo vedno znova ponatiskujejo, kar kaže, da ljudje radi segajo po njej. Knjižica je dobro duhovno dopolnilo knjigi “Izkušnje z bajanico”.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.