NOVICE:

Stiška opatija je že skoraj 9oo let prisotna na duhovnem, kulturnem in gospodarskem področju, ne samo v tej majhni stiški dolini, ampak tudi na širšem območju Slovenije. Stari narodi niso veliko vedeli o življenju čebel, a so se od najstarejših časov ukvarjali z njimi in čebela je veljala za zgled pridnosti, složnega družinskega dela in velike smotrnosti. Med je veljal za hrano bogov, za ljudi pa redek priboljšek in zdravilo. Vosek pa je bil pomemben v bogoslužju, zdravilstvu in gospodinjstvu.
Že stari Egipčani so čebelji vosek uporabljali pri mumificiranju, Grki in Rimljani so iz njega pripravljali tudi pisalne deščice. Tudi v svetem pismu se večkrat omenjajo med, vosek in čebela.
Gruden v svoji knjigi »Zgodovina slovenskega naroda« omenja, da so Slovenci čebelarili že v svoji prvotni domovini, na južnem Ruskem, kjer so bili obsežni lipovi gozdovi.
Ni znano, kako so čebelarili naši pradedje,
najstarejše izročilo govori o starodavnem »ulju«, to je pokonci postavljeno ali ležeče drevesno duplo, pozneje so uporabljali štiri zbite klane deske brez sleherne notranje opreme. Rimski pisatelj Calumella (50. po Kr.) opisuje panje približno take oblike, kot je naša oblika kranjiča, ki mu je naš čebelar Janša določil standardno mero: 19 X 37 X 79cm.
Z gotovostjo smemo trditi, da so se skupaj z menihi v ta lepi stiški kraj prej ali slej naselile tudi čebele. Ne vemo sicer natančno, kako obsežno so se menihi ukvarjali s čebelami zaradi svojih redovnih pravil, gotovo pa so čebele in njihove produkte potrebovali. Vsak dan so namreč opravljali nočne molitve ob voščenih svečah, in vsak dan so prižigali sveče pri mašah.
Tudi samostansko zdravilstvo, ki je bilo že v prejšnjih stoletjih zelo prepoznavno, je za svoje potrebe rabilo čebelje pridelke, predvsem med, vosek in propolis.
Iz knjige»Čebelarstvo v dolini Temenice in Mirne skozi stoletja« najdemo med naštetimi čebelarji tudi duhovnike, župnike iz Šentvida, Krke, Višnje Gore in drugih okoliških župnij. Tam je tudi omenjeno, da so ti kraji zelo primerni za čebelarjenje. V zapisih te knjige iz 18. in 19. stoletja, ne zasledimo omenjenega Stiškega samostana. Konec 18. in v 19. stoletju namreč v Stični ni bilo belih menihov, ker jih je jožefinska reforma za 114 let pregnala iz naših krajev. V tistem času se je v naših krajih rodbina Rothschütz v Podsmreki pri Višnji Gori raziskovalno in trgovsko ukvarjala s čebelarstvom.
Ko so se leta 1898 vrnili cistercijani v Stično, pa so se zopet posvečali čebelarjenju in so bili leta 1936 med ustanovitelji Čebelarskega društva Stična, kar je napisano tudi na Janševem odličju III. stopnje iz leta 1976.

V samostanskih zapiskih iz prejšnjega stoletja je br. Metod Klemen, ki je bil v samostanu brat konverz in je opravljal službo čebelarja od 1920-1966, zabeležil, da so v samostanu točili ajdov, cvetlični, lipov, hojev, kostanjev in smrekov med.
Seveda pa je bil med kot živilo in poslastica, zaradi redovne askeze in tudi težkih časov, bolj poredko na mizi v samostanski obednici. Brat Frančišek Studen,doma je bil iz Žabelj pri Trsteniku, je bil naslednik čebelarja br. Metoda in je bil brat konverz in čebelar od leta 1959 – do 1989. Bil je poleg čebelarja tudi izučen mizar,  in je panje in okvirje za satnike sam izdeloval. Po samostanski skromnosti in v svoji gorenjski varčnosti je med dobro čuval.
Če se je le dalo ga je nekaj tudi prodajal, da je potem kupil sladkor za zimsko krmljenje, nakupil kaj od čebelarske opreme, kakšen drobiž pa je ostal tudi za druge samostanske potrebe.
Samostanski čebelnjak znotraj samostanskega obzidja je delno lesen, delno zidan, na koncu ima tudi prostor za shranjevanje satnic (dve omari) in zaprt prostor za točenje. Narejen je za 36 AŽ panjev, delno deset satarjev, ostali pa so devet satarji.

Dveletni poskus z nekaj nakladnimi panji (Zakrajškov sistem: AŽ v plodišču in 3/4 tinski v medišču) se ni obnesel. Eden od vzrokov, bi ocenil, da je v našem kraju premalo intenzivne paše in se čebel ni dalo spraviti v naklade brez prevešanja.
P. Krištof je svoje veliko znanje in bogate izkušnje, ki jih je prinesel iz Železarn Jesenice porabil tudi pri izdelavi raztegljivega kontejnerja. Zadnja desetletja čebelari samostan s približno 36 panji. Za potrebe prevoza ima samostansko čebelarstvo kontejner za 24 panjev. ki ga je skonstruiral p. Krištof s svojimi tehničnimi domislicami. Zadnje leto je samostan dokupil še dva kontejnerja – stojišči za osem panjev (TPV), za prevoz z osebnim avtom, da se lažje išče možnosti za točenje več sortnega medu.
Letni pridelek medu je zelo odvisen od vremena v času medenja, v veliki meri pa tudi od zavzetosti čebelarja in moči čebelje družine.
Nekje od 450kg do 900kg se giblje pri nas letni donos. Nimamo pa namena in ne možnosti, da bi izkoristili vse paše v dosegljivi okolici in od čebel iztisnili maksimum.
Br. Štefan je izkušnje o čebelah prinesel s seboj iz Češke, ker je bil oče tudi čebelar.
Čebelarstvo samostana je povezano z tradicijo in stalno usmerjenostjo k zdravilstvu. Zadnje čase je bil in je še posebej znan p. Simon Ašič, ki je v knjigah in v osebnih pogovorih zelo poudarjal pomen medu in čebeljih pridelkov za človekovo zdravje. 

Etikete za med in večina ostalih nalepk je oblikoval naš priznan in izkušen fotograf p. Branko. Status vsakokratnega samostanskega čebelarja je nekoliko specifičen, kajti v primerjavi z drugimi čebelarji menihi niso lastniki čebelnjaka, niti čebel in njihovih pridelkov, ampak samo začasni oskrbniki. Trenutni samostanski čebelar je od smrti njegovega prednika br. Frančiška Studena p. Avguštin Novak.

Samopredstavitev čebelarja p. Avguština in opis dela

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.