NOVICE:

V knjižici »V službi domovine« lahko preberemo, kaj je povedal zaveden oficir bivše jugoslovanske vojske: »Komunistična stranka je bila v vojski prepovedana, ker smo videli, da je narod v nevarnosti, da ga uniči notranji sovražnik – komunizem. Po okupaciji, po kapitulaciji in po mobilizaciji v prvem času vojne, so se v Stični v znani gostilni Gradiček zbirali junaki in razpravljali o osvoboditvi in pravi svobodi: Vsak bo lahko delal na lastno pest, kar bo hotel. Ne bodo ti vedno stali za petami žandarji, kakor je bilo v navadi pod farškim režimom dr. Korošca«. V ta namen se je organizirala Osvobodilna fronta. Omenjeni oficir, ki je bil tudi domoljub in prvi, ki bi se vključil v boj za svobodo, je povedal, kaj ga je motilo pri tem dogajanju.
»Zakaj ni bil noben oficir, ki sem jih poznal, pozvan k sodelovanju. Pričeli so se prvi umori z odobravanjem, da se je treba iznebiti onih, ki hočejo narodno delo izdati sovražniku. Po gozdovih so se pojavili prvi borci. Ljudstvo jih je imenovalo četnike, sami so se imenovali partizani. Tudi jaz sem se pripravljal za vstop v osvobodilno vojsko, toda nihče mu ni znal povedati, kdo je v vodstvu in za cilj borbe. Opozarjali so me, da sem kot oficir dolžan, da se odzovem pozivu, sicer me bo narod sodil. Tedaj so se že pričeli množični pokoli kmečkega prebivalstva. In čudno. Padali so ljudje, ki sem jih imel za najboljše. Padali so zato, ker so baje imeli zveze z belo gardo (pozneje so me opozorili, da so se nasprotniki ruske boljševiške revolucije imenovali belogardisti), ki je tedaj še nikjer ni bilo. Bil sem med dvema ognjema. Kako naj služim v vojski, v kateri komandujejo bivši tatovi in jo sestavljajo mnogi ubijalci nedolžnih ljudi. Ali pretiravam? Vsakemu nevernemu Tomažu sem vedno na razpolago, da mu svoje pričevanje dokažem z dokazi in stotinami še živečih prič. Nočem se s tem opravičevati, zakaj ne sodelujem z OF ali z drugo besedo, s KPS; pojasniti hočem le, zakaj sem na strani protikomunističnih borcev in kaj me je do tega dovedlo«.

Top