NOVICE:

Menih je človek, ki se posveti Bogu. V krščanstvu je meništvo vzniknilo že v prvih stoletjih in se razvijalo v dve glavni smeri, v samotarsko ali puščavniško in v cenobitsko. Za puščavnike, za katere se uporabljajo še imena eremiti ali anahoreti, je značilno, da iščejo pot do Boga kot posamezniki. Ta  oblika meništva je starejša in se je ohranila zlasti v pravoslavnih Cerkvah. Najvidnejši predstavnik samotarjev je sv. Anton Puščavnik. Ker so mnogi kristjani tudi med puščavniki iskali voditelje duhovnega življenja, so je razvila druga smer meništva, za katero je značilno skupno življenje. Ime cenobiti namreč prihaja iz grške besede (Koinos bios), kar pomeni skupno življenje. Cenobiti so določili pravila za skupno življenje, določili skupne cilje in se podredili skupnemu predstojniku. Življenje v cenobitski skupnosti je podobno življenju v družini, zato se predstojnik največkrat imenuje oče. Med začetniki cenobitov je zelo pomemben sv. Pahomij, za njim sv. Bazilij in končno predvsem sv. Benedikt iz Nursije, ki je napisal znamenito Pravilo (Regula Benedicti) za življenje menihov. Benediktovo Pravilo je še danes temelj številnim redovom, mnogi pa so iz njega črpali smernice za svoje predpise. Sv. Benedikt velja očeta zahodnega meništva in za zavetnika Evrope. Nekatere vrste menihov (kartuzijani) poskušajo združevati samotarsko in cenobitsko obliko redovnega življenja.

Top

403 Forbidden

Request forbidden by administrative rules.